|
NEKAJ BESED O ALGAH IN NJIHOVEM ZATIRANJU
Alge so značilni prebivalci vodnih ekosistemov ter vlažnih predelov. V klasični botanični literaturi med alge v širšem smislu prištevamo poleg evkariontskih alg tudi prokariontske cianobakterije. Zaradi nezahtevnih prehranskih navad, enostavne zgradbe, hitre rasti in različnih spolnih in nespolnih načinov razmnoževanja imajo alge veliko sposobnost prilagajanja tudi zelo ekstremnim ekološkim razmeram. Alge pogosto najdemo v okoljih, kjer drugi organizmi ne preživijo. Predvsem cianobakterije so sposobne kolonizirati najrazličnejša možna okolja, vključno z zelo ekstremnimi okolji (termalni izviri s temperaturo do 80 şC, kamni v izjemno vročih ali hladnih puščavah, tako v tropih kot v antarktiki, jezera in močvirja z močno povišano slanostjo, biotope v vulkanskih območjih in druge). Njihova sposobnost preživetja in njihova pestrost je najverjetneje povezana z njihovo veliko sposobnostjo prilagoditve na različne ekološke razmere.
Glede na njihov življenjski prostor alge najpogosteje delimo na planktonske in bentoške. Bentoške alge so tiste, ki živijo na ali v povezavi s podlago, medtem ko so planktonske alge razporejene v vodnem stolpcu. Na razvoj in strukturo združb alg vplivajo svetloba, temperatura, lastnosti substrata, gibanje vode in hitrost vodnega toka, pH, bazičnost, trdota vode, hranilne snovi in druge raztopljene snovi, slanost, kisik in ogljikov dioksid, ter biotski dejavniki: tekmovanje, parazitizem, plenilstvo in organski izločki. Vsi našteti dejavniki so med seboj tesno povezani. Različne vrste alg imajo različne zahteve in različne odzive na različne dejavnike. Hranila, svetloba in prostor so pomembni dejavniki, ki vplivajo na naselitev posameznih vrst alg in s tem na vrstno sestavo združbe. Ključni dejavnik, ki vpliva na pojavljanje alg in cianobakterij v plitvih evtrofnih vodnih telesih pa je količina fosforja v vodi.
Z vidika ekologije in onesnaževanja okolja so alge že od nekdaj uporabni pokazatelji obremenjenosti vodnih ekosistemov. V prisotnosti ali odsotnosti določenih vrst in njihovi količinski zastopanosti se namreč kaže obseg obremenjenosti vodnega ekosistema.
Kopičenje hranilnih in organskih snovi v vodi vodi do povečanega razvoja in rasti alg. Planktonske alge in cianobakterije se tako namnožijo, da je videti kot bi bila jezerska gladina prekrita z oljno barvo. Ta pojav imenujemo vodni cvet. Med cianobakterijami tvorijo vodni cvet predvsem tiste vrste, ki imajo plinske vakuole, kot je Aphanizomenon agardhii, številne vrste iz rodov Anabaena, Microcystis, Coelosphaerium in Gloeotrichia. Vodni cvet se pojavlja predvsem v obdobjih s povišano temperaturo in intenzivno osvetljenostjo vode - pozno pomladi ali poleti. Barva vodnega cveta je lahko rdeča, zelena, rjava, odvisno od vrste alg oziroma njihovih prevladujočih fotosintetskih barvil. Ko doseže populacija alg v vodnem cvetu svoj vrhunec, začne odmirati, vpliv na vodno okolje je velik. Velike količine odmrle organske mase zahtevajo za razgradnjo velike količine v vodi raztopljenega kisika. Poveča se število bakterij, občutljivejše živalske in rastlinske vrste ne preživijo pomanjkanja kisika, svetlobe, sprememb v pH-ju in velikih količin razgradnih produktov. Velike količine alg povzročajo zaradi intenzivne fotosinteze podnevi prenasičenje vode s kisikom, ponoči pa pomanjkanje kisika zaradi dihanja. Posledica fotosintetske aktivnosti so lahko tudi visoke vrednosti pH. Povišana rast alg posledično pomeni tudi povišano vrednost mulja v vodi in s tem višjo bakterijsko porabo kisika. To pri visokih temperaturah lahko vodi v pomanjkanje kisika in anoksije. Tudi močno zimsko sonce lahko omogoči bohotno razraščanje cianobakterij pod ledom. V večini naših stoječih voda najdemo rodove potencialno toksičnih cianobakterij, ki povzročajo vodni cvet. Najbolj pogoste med njimi so: Microcystis, Anabaena, Aphanizomenon in Oscillatoria.
|
